Deževno in soparno jutro ni obetalo nič dobrega. Navsezgodaj pregled vseh potrebnih stvari, nato pa v Blagovico, kjer je zbor pred planinskim kozolčkom. Zbrana množica že čaka na podvig, ki ga v Blagovici še ni bilo.

Ko smo načrtovali akcijo, si niti v sanjah nismo mislili, da nas je toliko »norih« za tridnevno hojo z najvišjega vrha občine Lukovica s Špilka pa vse do najvišjega vrha v državi, do Triglava.

Naša pot se je začela ob 4:30 v Senožetih pod Špilkom, uradni start pa je bil 4:50 s Špilka. Hoja v temi in dežju res ni prijetna, še sreča, da je ta del poti asfaltiran, kar pomeni dokaj varen korak. Pred nami je bilo preko 60 km poti in v upanju, da nas ne bo vseskozi močil dež smo pospešili korak. S svitom smo prispeli v Češnjice. Dež je ponehal. Ko si gledal po naši občini, je bila kot bi jo nekdo zažigal, saj so se meglice dvigovale in prav leno lezle preko hribčkov in dolin. Tam daleč za oblaki in meglicami pa se je vsem v mislih prikazoval Triglav »kako daleč je še do tja, bomo uspeli«. Pot proti Radomljam je bila tiha in hitra. Žuborenja potočkov, šum vetra, dežne kapljice, tako prijetna tišina, da skoraj ne moreš verjeti. Nikjer avtomobila, nikjer ropota s ceste, pravi praznik za dušo in telo. Na našo žalost pa to ni dolgo trajalo. Naša trasa je potekala v večini po glavni cesti. Mengeš, Suhadole do Utika kjer smo si privoščili malico. Asfalt je že počasi načel naše noge, točneje podplate. Prvi žulji so se že pokazali, saj nismo vajeni takšne hoje. Sveže nogavice so bile kot balzam za noge, vendar ni dolgo trajal, vročina in sopara naredita svoje, prav tako pa asfaltna podlaga. Za seboj smo pustili Bukovico, Vodice, Valburgo, v Smledniku pa smo si privoščili manjše kosilo. S časom je bilo zelo na tesno, zato smo nadaljevali s pospešenim tempom. Ko smo prekoračili Škofja Loko je bil naš cilj vse bliže, vendar se je pot čez Praprotno vlekla kot bi jo zadaj rezal in spredaj pokladal. Čutili smo, da mora biti Gorenja vas nekje pred nami, le pokazati se ni hotela. Končno ! Gorenja vas in penzion, v katerem so nekateri prespali, saj ni bilo prostora za vse. Ko smo posedali pred gostiščem ni bil nobeden prav glasen, žuli, bolečine v kolkih in utrujenost so naredili svoje. Ura je bila 7 zvečer ko smo se ustavili. Na nogah smo bili 14 ur, vsaj 12 smo jih prepešačili v pospešenem tempu. Sodobne naprave so nam pokazale, da je bil naš povprečje skoraj 6 km v eni uri. Kombi, ki nas je spremljal, je potrpežljivo čakal, da se zberemo, eni da gredo v penzion, drugi pa na domač naslov spat.

Sobota 06.09.2008

Uro in pol vožnje do prijateljev se je vleklo celo večnost. Ko smo prišli pred penzion so po sobah že gorele luči. Ni trajalo dolgo, ko so naše ožuljene noge odkorakale s toplega zavetja proti Železnikom. V Železnikih nas je pozdravilo svitanje. Od tu naprej pa nas je čakalo skoraj 1000 višinskih metrov vzpona in spusta. Začelo se je obetavno. Noge so kar same drvele po ne preveliki strmini. Serpentine smo puščali za seboj, kot bi se vozili z avtom. Dobre volje, saj je bil naš cilj vse bliže, smo v klepetanju pozabili na hojo. Ko smo preračunali, da imamo do našega cilja premalo časa, potem pa nas je začelo malo begati. Brez toplega obroka hrane in z mislijo da zaostajamo s planiranim časom kljub hitri hoji, smo priti Bohinjski Bistrice pošteno pospešili korak. Ta je bil za večino prenagel, saj smo skoraj tekli v dolino. Da nam ne bi bilo vroče nas je močil še dež. V Bohinjski Bistrici smo med počitkom ugotovili, da smo prehitri, da s takim tempom daleč ne bomo prišli in da je smiselno skrajšati traso, saj bi naslednji dan še vedno lahko opravili načrtovani cilj. Tudi prve večje težave z žulji so se pojavile, vendar nas je še vedno bodrila volja po dosegi cilja. Do Stare Fužine kar ni hotelo biti konec poti. Tam smo si privoščili malo daljši postanek, saj do planine Voje ni bilo več daleč, kjer naj bi bil naš rezervni cilj. Slaba novica, da je vreme v Julijcih zelo slabo in da naši prijatelji niso osvojili vrha zaradi močnih sunkov vetra in dežja, nas je presunila. Se bomo trudili proti vrhu, zadnji, najslajši del poti pa nam ne bo uspel ? Ko sta se ta dva prijatelja spustila do nas in nam podala informacijo s prve roke, obenem pa nas še obvestila, da tudi napoved za nedeljo ni nič kaj bolj obetavna, smo začeli omahovati. Utrujenost, žulji, za nameček pa še zelo slabo vreme. Se je vredno v takšnih okoliščinah truditi ? Nihče ni naglas razmišljal o prekinitvi naše poti, čeprav smo vsi vedeli, da je naš cilj zelo daleč in v takih pogojih pač ne hodimo v visokogorje. Še zlasti ne med jeklenicami in klini, saj je varnost na prvem mestu. Po mučnem premišljevanju, kaj storiti, se je oglasil organizator in predlagal prekinitev z predlogom, da se počaka na lepše vreme, kdor pa je voljan iti do vrha pa naj le gre, vendar s pripombo, ali je vredno v takšnem stanju in v takšnem vremenu tvegati vzpon. V naši vrsti je bila sloga in moč in sklep je bil, da počakamo na prvo lepo vreme in se z istega mesta odpravimo na Triglav spustimo pa se na Pokljuko. Odločitev je bila sprejeta in po 10 urah hoje smo si priskrbeli prevoz za domov.

Četrtek 11.09.2008

Ker je bila za četrtek napovedana solidna vremenska napoved in ker so se žulji za silo pozdravili smo se ob 3 uri zjutraj zbrali v Blagovici in se odpeljali do Stare Fužine na isto mesto kjer smo končali. Čevlji so bili na nogah, nahrbtniki, tokrat mnogo težji na ramah, čelne svetilke so zasvetile, nas pa je vzela noč preko Hudičevega mosta. Planina Voje je še spala, ko smo v temi prikorakali. Malo malice in s pospešenim korakom proti našemu cilju. Na polovici poti proti Vodnikovem polju nas je ujelo jutro. Sončni žarki so naznanjali lep in sončen dan, razgledi so bili vse lepši, dokler se nam ni prikazal naš tako dolgo pričakovani Triglav. Veličasten pogled na našega očaka nas je očaral. Fotoaparati so kar sami iskali preko leče naš cilj. Jutro, ki ga težko pozabiš. Pred nami je še dolga pot in časa za sanjarjenje ni. Kavica na Vodnikov domu je bila božanska, cilj pa vse bližji. Proti Planiki preko Konjskega prevala smo kar leteli. Užitek v visokogorju je nepopisen, če ga lahko uživaš. Noge so kar same prestopale od užitka. Kratka malica na Planiki, nato pa čelade na glavo in hajmo v strmino. Zadnjo strmino ! Občutek, ko se dotakneš skal, ko se dotakneš Triglava je čudovit. Veš da si del njega, da te je sprejel v svoj objem in da ti bo nudil ugodje, ki si ga želiš. Pozdravi tovarišev, ki stopajo po isti poti, prijateljski pozdravi, čudovit dan, ali so sanje lahko sploh še lepše.

Vrh, ponos, da si na njem, da si s svojega kraja prišel peš na najvišji vrh v državi, sanje ki so bile dolgo le v glavi. Ne tako kot smo si sprva zamislili, pa vendar dosegli smo cilj. Proti naravi se ni pametno obračati. Marsikdo je to občutil na svoji koži. Tudi nas je narava opozorila in nam dala vedeti, da je ona tista, ki odloča o naših namenih in ne mi o njenih. Za nagrado pa nam je podarila čudovit dan, četrtek, ki ga verjetno ne bomo nikdar pozabili.

Obvezna fotografija na vrhu, tokrat s planinskim praporom planinskega društva Blagovica. V zgodovino PD Blagovica in občino Lukovica so se s tem podvigom vpisali: Peter Zupan, Franc Barlič, Franc Bajde, Miro Podbelšek, Aleš Podbelšek, Marko Rahne, Igor Trdin, Stane Per, Marjan Cerar in Bojan Pustotnik. Prvi ki so iz Špilka, najvišjega vrha občine Lukovica peš prehodili pot do najvišjega očaka Slovenije, do Triglava. Za ta podvig so potrebovali 30 ur čiste hoje, prehodili so okoli 150 km poti.

Sledil je spust, saj dneva še ni bilo konec, cilj pa je v dolini, do kamor je še kar nekaj hoje. Dom na Planiki nam je nudil ugodje hotela na najvišji ravni, njihove enolončnice in palačinke so boljše kot v vsaki restavraciji. Želodci so polni avtobus pa nas čaka na Pokljuki. Nahrbtniki so zopet na rami, težji kot so bili prej, korak je malo nestabilen, vendar se bo kmalu unesel. Do Vodnikovega doma kar zdrvimo, malo pijače in veselo naprej proti Pokljuki. Pod Tošcem, pri podoru se nismo zadrževali, že dovolj je bila misel, da pride zopet do podora in da se v takšnem momentu znajdeš na takšnem kraju, res neprijetno. Čudovit pogled v Bohinjski konec, Jezerca so za nami še malo gozda, malo klanca pa spet malo navzdol in glej naš avtobus. Najbolj zaželjena stvar v tistem trenutku. Žeja je huda, ura skoraj 6 zvečer, v Jurčku na Pokljuki pa takrat že zapirajo. Vendar to so hribi, to je narava in ljudje v naravi delujejo povsem drugače kot v mestu. Nobenemu ni bilo težko, ko nas je postregel, četudi smo mu podaljšali delovni čas za skoraj eno uro. !3 ur hoje je za nami, naporen dan. V glavah je bila samo še topla kopel in mehka postelja. Še bo čas, da bomo premlevali naše vtise in tegobe teh treh dni.

Da nam je uspel podvig pa se je treba zahvaliti tudi našim spremljevalcem. Prvi dan so nam šli na roko gasilci PGD Blagovica, oziroma Markovšek Matjaž. Spremljal nas je večji del poti, nam vozil vodo in nahrbtnike, nato pa nas zvečer spravil do postelje. Naslednji dan sta se žrtvovali Petra in Joži Pustotnik. Jutranji prevoz in spremstvo na poti, bodrenje, pomoč pri oskrbi žuljev…. Tudi gasilec PGD Dob je pomagal pri prevozu domov. Zahvaliti pa se moramo še našemu matičnemu društvu PD Blagovica, ki nam je v ta namen podaril majice z napisom Špilk Triglav 2008.

Da ne pozabimo omeniti še treh, ki so se nam zadnji dan pridružili. Peter Urankar, Franci Ostrožnik in najlepša med nami Joži Zupan. Vsi trije so potihoma računali, da se nam pridružijo na celi poti, vendar služba in podobni zadržki pač plane pokvarijo.

Še bomo nadaljevali s podvigi. Osvojili bi radi vse najvišje vrhove gorskih verig v Sloveniji z našega najvišjega vrha Špilka. Verjetno pa tudi Triglav pride na vrsto. Naslednjič upamo, da nas bo sprejel v prvem mahu. V vsakem primeru pa se bomo nanj odpravili bolj počasi, kakšen dan dlje bomo hodili, saj smo tokrat ugotovili, da smo se časovno malo ušteli, da proti vremenu in žuljem ne moremo kljubovati.

Kot organizator bi rad dodal še en stavek: »Ni težko hoditi v tako prijetni družbi in med tako dobrimi prijatelji pa če tudi ima dan 25 ur«.

Bojan Pustotnik