Ker je bila za četrtek napovedana solidna vremenska napoved in ker so se žulji za silo pozdravili smo se ob 3 uri zjutraj zbrali v Blagovici in se odpeljali do Stare Fužine na isto mesto kjer smo končali. Čevlji so bili na nogah, nahrbtniki, tokrat mnogo težji na ramah, čelne svetilke so zasvetile, nas pa je vzela noč preko Hudičevega mosta. Planina Voje je še spala, ko smo v temi prikorakali. Malo malice in s pospešenim korakom proti našemu cilju. Na polovici poti proti Vodnikovem polju nas je ujelo jutro. Sončni žarki so naznanjali lep in sončen dan, razgledi so bili vse lepši, dokler se nam ni prikazal naš tako dolgo pričakovani Triglav. Veličasten pogled na našega očaka nas je očaral. Fotoaparati so kar sami iskali preko leče naš cilj. Jutro, ki ga težko pozabiš. Pred nami je še dolga pot in časa za sanjarjenje ni. Kavica na Vodnikov domu je bila božanska, cilj pa vse bližji. Proti Planiki preko Konjskega prevala smo kar leteli. Užitek v visokogorju je nepopisen, če ga lahko uživaš. Noge so kar same prestopale od užitka. Kratka malica na Planiki, nato pa čelade na glavo in hajmo v strmino. Zadnjo strmino ! Občutek, ko se dotakneš skal, ko se dotakneš Triglava je čudovit. Veš da si del njega, da te je sprejel v svoj objem in da ti bo nudil ugodje, ki si ga želiš. Pozdravi tovarišev, ki stopajo po isti poti, prijateljski pozdravi, čudovit dan, ali so sanje lahko sploh še lepše. Vrh, ponos, da si na njem, da si s svojega kraja prišel peš na najvišji vrh v državi, sanje ki so bile dolgo le v glavi. Ne tako kot smo si sprva zamislili, pa vendar dosegli smo cilj. Proti naravi se ni pametno obračati. Marsikdo je to občutil na svoji koži. Tudi nas je narava opozorila in nam dala vedeti, da je ona tista, ki odloča o naših namenih in ne mi o njenih. Za nagrado pa nam je podarila čudovit dan, četrtek, ki ga verjetno ne bomo nikdar pozabili. Obvezna fotografija na vrhu, tokrat s planinskim praporom planinskega društva Blagovica. V zgodovino PD Blagovica in občino Lukovica so se s tem podvigom vpisali: Peter Zupan, Franc Barlič, Franc Bajde, Miro Podbelšek, Aleš Podbelšek, Marko Rahne, Igor Trdin, Stane Per, Marjan Cerar in Bojan Pustotnik. Prvi ki so iz Špilka, najvišjega vrha občine Lukovica peš prehodili pot do najvišjega očaka Slovenije, do Triglava. Za ta podvig so potrebovali 30 ur čiste hoje, prehodili so okoli 150 km poti. Sledil je spust, saj dneva še ni bilo konec, cilj pa je v dolini, do kamor je še kar nekaj hoje. Dom na Planiki nam je nudil ugodje hotela na najvišji ravni, njihove enolončnice in palačinke so boljše kot v vsaki restavraciji. Želodci so polni avtobus pa nas čaka na Pokljuki. Nahrbtniki so zopet na rami, težji kot so bili prej, korak je malo nestabilen, vendar se bo kmalu unesel. Do Vodnikovega doma kar zdrvimo, malo pijače in veselo naprej proti Pokljuki. Pod Tošcem, pri podoru se nismo zadrževali, že dovolj je bila misel, da pride zopet do podora in da se v takšnem momentu znajdeš na takšnem kraju, res neprijetno. Čudovit pogled v Bohinjski konec, Jezerca so za nami še malo gozda, malo klanca pa spet malo navzdol in glej naš avtobus. Najbolj zaželjena stvar v tistem trenutku. Žeja je huda, ura skoraj 6 zvečer, v Jurčku na Pokljuki pa takrat že zapirajo. Vendar to so hribi, to je narava in ljudje v naravi delujejo povsem drugače kot v mestu. Nobenemu ni bilo težko, ko nas je postregel, četudi smo mu podaljšali delovni čas za skoraj eno uro. !3 ur hoje je za nami, naporen dan. V glavah je bila samo še topla kopel in mehka postelja. Še bo čas, da bomo premlevali naše vtise in tegobe teh treh dni. Da nam je uspel podvig pa se je treba zahvaliti tudi našim spremljevalcem. Prvi dan so nam šli na roko gasilci PGD Blagovica, oziroma Markovšek Matjaž. Spremljal nas je večji del poti, nam vozil vodo in nahrbtnike, nato pa nas zvečer spravil do postelje. Naslednji dan sta se žrtvovali Petra in Joži Pustotnik. Jutranji prevoz in spremstvo na poti, bodrenje, pomoč pri oskrbi žuljev…. Tudi gasilec PGD Dob je pomagal pri prevozu domov. Zahvaliti pa se moramo še našemu matičnemu društvu PD Blagovica, ki nam je v ta namen podaril majice z napisom Špilk Triglav 2008. Da ne pozabimo omeniti še treh, ki so se nam zadnji dan pridružili. Peter Urankar, Franci Ostrožnik in najlepša med nami Joži Zupan. Vsi trije so potihoma računali, da se nam pridružijo na celi poti, vendar služba in podobni zadržki pač plane pokvarijo.