Ko smo načrtovali akcijo, si niti v sanjah nismo mislili, da nas je toliko »norih« za tridnevno hojo z najvišjega vrha občine Lukovica s Špilka pa vse do najvišjega vrha v državi, do Triglava.

Naša pot se je začela ob 4:30 v Senožetih pod Špilkom, uradni start pa je bil 4:50 s Špilka. Hoja v temi in dežju res ni prijetna, še sreča, da je ta del poti asfaltiran, kar pomeni dokaj varen korak. Pred nami je bilo preko 60 km poti in v upanju, da nas ne bo vseskozi močil dež smo pospešili korak. S svitom smo prispeli v Češnjice. Dež je ponehal. Ko si gledal po naši občini, je bila kot bi jo nekdo zažigal, saj so se meglice dvigovale in prav leno lezle preko hribčkov in dolin. Tam daleč za oblaki in meglicami pa se je vsem v mislih prikazoval Triglav »kako daleč je še do tja, bomo uspeli«. Pot proti Radomljam je bila tiha in hitra. Žuborenja potočkov, šum vetra, dežne kapljice, tako prijetna tišina, da skoraj ne moreš verjeti. Nikjer avtomobila, nikjer ropota s ceste, pravi praznik za dušo in telo. Na našo žalost pa to ni dolgo trajalo. Naša trasa je potekala v večini po glavni cesti. Mengeš, Suhadole do Utika kjer smo si privoščili malico. Asfalt je že počasi načel naše noge, točneje podplate. Prvi žulji so se že pokazali, saj nismo vajeni takšne hoje. Sveže nogavice so bile kot balzam za noge, vendar ni dolgo trajal, vročina in sopara naredita svoje, prav tako pa asfaltna podlaga. Za seboj smo pustili Bukovico, Vodice, Valburgo, v Smledniku pa smo si privoščili manjše kosilo. S časom je bilo zelo na tesno, zato smo nadaljevali s pospešenim tempom. Ko smo prekoračili Škofja Loko je bil naš cilj vse bliže, vendar se je pot čez Praprotno vlekla kot bi jo zadaj rezal in spredaj pokladal. Čutili smo, da mora biti Gorenja vas nekje pred nami, le pokazati se ni hotela. Končno ! Gorenja vas in penzion, v katerem so nekateri prespali, saj ni bilo prostora za vse. Ko smo posedali pred gostiščem ni bil nobeden prav glasen, žuli, bolečine v kolkih in utrujenost so naredili svoje. Ura je bila 7 zvečer ko smo se ustavili. Na nogah smo bili 14 ur, vsaj 12 smo jih prepešačili v pospešenem tempu. Sodobne naprave so nam pokazale, da je bil naš povprečje skoraj 6 km v eni uri. Kombi, ki nas je spremljal, je potrpežljivo čakal, da se zberemo, eni da gredo v penzion, drugi pa na domač naslov spat.