V soboto, 12. februarja 2011s je naše društvo pripravilo predavanje, na katerem je načelnica Odseka za varstvo narave Sonja Mlakar predstavila svojo seminarsko o Rokovnjaški poti, ki jo je napisala ob koncu tečaja za varuha gorske narave. Predavanje je potekalo v prostoru Krajevne skupnosti Blagovica, kjer se je zaradi zanimive teme zbralo veliko članov in krajanov. Namen predavanja je bil tudi spodbuditi pohodnike, da planinstvo ni samo hoja, tekma s časom, temveč se moramo znati ozreti okoli sebe in videti lepote, ki nam jih ponuja narava ter občudovati našo kulturno dediščino. Ob Rokovnjaški poti  lahko vidite veliko izredno lepih, zanimivih in redkih rastlin ter veliko število objektov kulturne dediščine kot so znamenja, kapelice, stare hiše, skednji, cerkve in podobno. Zato se podajte po Rokovnjaški poti in jo raziskujte. Več slik s predavanja najdete v foto galeriji >> Za vse, ki ste zamudili predavanje in bi radi pobliže spoznali našo Rokovnjaško planinsko pot, si lahko več preberete na strani Rokovnjaške planinske poti ali pa v seminarski nalogi Sonje Mlakar: Rokovnjaška pot (pdf, 3,79 MB) >> Zapisala: Maja Medič

Leto 2010 so Združeni narodi razglasili za Mednarodno leto biotske raznovrstnosti-to je pestrosti živega sveta. Biotska raznovrstnost zajema vse oblike življenja na zemlji, od virusov do tropskih pragozdov. Slovenija sodi med države z najvišjo biotsko raznovrstnostjo v Evropski uniji. V naši mali državi se prepletajo vplivi Alp, Dinarskega sveta, Sredozemlja in Panonske nižine. V Sloveniji je znanih in evidentiranih okoli 22000 rastlinski in živalskih vrst, čeprav strokovnjaki menijo, da je teh vrst okoli 100.000. Posebno veliko je endemičnih vrst, okoli 800, od tega v podzemnem svetu okoli 300 vrst. Ob tem mednarodnem letu je Društvo Drobnovratnik iz Postojne pripravilo razstavo »Rajski vrtovi pod Snežnikom«, ki je bila na ogled v Gozdni hiši Mašun. Kot zanimivost, drobnovratnik je prvo opisani jamski hrošč, ki so ga leta 1831 našli v Postojnski jami. Ogledala sem si to zanimivo razstavo, kjer so bili predstavljeni ekosistemi in značilnosti Snežnika in okolice, Pivška presihajoča jezera, Cerkniško jezero in Planinsko polje. Snežniški gozdovi nudijo zatočišče in življenski prostor tudi trem našim zverem- volku, medvedu in risu, ki je eden najbolj ogroženih vrst pri nas. Zanimiv je tudi Mašun, ki leži na višini 1025m, obdan z veličastnimi gozdovi. Tu je bilo nekoč gozdarsko naselje, na gozdarski grad nas spominjata dva grajska stolpiča. Ohranjena je tudi kamnita klet. Ob vrnitvi proti domu skozi prostrane snežniške gozdove je zanimiv tudi ogled gradu Snežnik. Tu je bila tudi prva gozdarska šola v Sloveniji. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

4. julija smo se blagovški planinci odpravili v Karavanke. Prijetno pot smo pričeli pri Valvazorjevemu domu, povzpeli smo se na Vajnež, pot nadaljevali po grebenu do Stola. Med potjo smo opazovali preproge rož. V mesecu juliju je narava najbolj radodarna z njimi, tako, da nam nudi veliko užitkov v opazovanju raznovrstnega planinskega cvetja. Najbolj sem bila vesela, ko sem našla mali alpski zvonček ter Zoisovo vijolico, ki sem ju prvič videla v naravi. Zoisova vijolica raste v Sloveniji le v Karavankah. To vijolico je okrog leta 1786 odkril Karel Zois. Avstrijski botanik Wulfen jo je leta 1790 opisal in poimenoval po njenemu najditelju, napisal pa je tudi, da je Zoisova vijolica »najlepši otrok naših gora«. Zanimivo je opazovati, kako malo potrebujejo rože za svojo rast, saj skoraj med samim kamenjem rastejo razni kamnokreči, lepnica, krešica, lepa madronščica in še mnogo drugih. Kljub nevihti, ki nas je ujela pri povratku v dolino, smo preživeli zelo lep dan. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Čeprav nam letos vreme ni najbolj naklonjeno za pohode v hribe, se vseeno najde kakšna urica lepega vremena za obisk gora. V začetku in proti koncu maja mi je uspelo izkoristiti lepo dopoldne za obisk Kamniškega vrha. To je najvišji vrh v grebenskem predgorju Kamniško- savinjskih Alp. Poleg zanimivih rožic, ki nas presenečajo v vsakem letnem času, so zanimivi za ogled Korošaški slapovi ter planina Osredek. V spomladanskem času so pašniki polni spomladanskega in Clusijevega svišča, malo višje pa lahko opazujemo avrikelj, ki ponavadi raste na težko dostopnih mestih. Proti koncu maja po zacvetijo pogačice, orlice, alpska mastnica. Mastnica spada med mesojede rastline. Nežna rastlina ima lepljive liste, ki so past za žuželke. Iz beljakovin žuželke mastnica pridobi dušik, ki ga primanjkuje v zemlji, kjer raste. Seveda poleg naštetih raste še veliko rož, ki bodo pritegnile našo pozornost, nekaj pa vam jih pošiljam na ogled. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

V času okoli Velike noči zacvetita pri nas dve redki, ogroženi in zaščiteni rastlini. To sta velikonočnica in močvirski tulipan ali kot se tudi imenuje močvirska logarica. Velikonočnica spada v družino zlatičnic in v rod kosmatincev. Od drugih kosmatincev se loči po tem, da ima le velikonočnica pokončen cvet. To je stepska roža, ki ima za svojo rast rada suhe travnike. Na svilnato dlakavih stebelcih raste čudovit plavo-vijoličen cvet. Pri nas se je ohranila le na rastišču pod Bočem, nekaj jo pa je tudi v okolico Ponikev. Ker je to zelo lepa in zanimiva cvetlica, je veliko zanimanja za njen ogled. Ker pa obiskovalci na rastiščih naredijo veliko škode, so naravovarstveniki rastišča ogradili in jih čuvajo, da se rastline ne pohodijo. V Sloveniji raste močvirski tulipan le na nekaj rastiščih na Ljubljanske barju, v Krakovskem gozdu ter v severovzhodni Sloveniji. Drugače pa raste tudi v zahodni Evropi in na Kavkazu. Vendar je njena rast ogrožena zaradi spreminjanja njenega življenjskega okolja, predvsem izsuševanja in gnojenja. Močvirski tulipan je zavarovana rastlinska vrsta, kot ogrožena vrsta pa je uvrščena na Rdeči seznam praprotnic in semenk. Tulipan je izredno lepa rastlina, škrlatno-belo lisasti, vendar je zaradi vsebnosti alkaloidov, ki jih vsebuje, strupen. Kot za vse rože velja tudi za to, da je najlepša v naravi, ker je prav lepo pogledati travnik na barju, na katerem cveti vse polno teh tulipanov. Ohraniti jim moramo življenjski prostor, tako, da nas bodo vedno razveseljevali z svojo lepoto. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Svetovni dan voda je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila v Riu de Janeiru leta 1992. V EU so države članice dolžne ohranjati površinske in podzemne vode v dobrem stanju, vodne vire pa izkoriščati v taki meri, da je zagotovljena njihova naravna obnova. Zemlja se imenuje tudi modri planet, ker več kot 70% zemeljske površine pokrivajo vode. Od tega je 97% slane vode, zdrave pitne vode pa je samo 1% . Od vode je odvisen obstoj vsega življenja na zemlji, zato moramo z vodo ravnati skrbno in varčno. Kot zanimivost naj povem, da človek zdrži brez hrane skoraj en mesec dni, brez vode pa samo od 5-7 dni! Iz naših pip zaenkrat še priteče dobra pitna voda. To pa ni samoumevno marsikje po svetu, ogromno ljudi trpi zaradi pomanjkanja pitne vode. Zato moramo še toliko bolj paziti na naravo, na vodo, da se nam ne bo zgodilo to, da naša VODA ne bo več pitna! Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Slovenija spada z 58% poraščenostjo z gozdovi na tretje mesto med državami v Evropski uniji. Več gozdov imata le Finska in Švedska. Zaradi strnjenosti naših gozdov, so v njih našle svoj življenjski prostor in zatočišče tudi velike zveri, kot so volk, medved in ris, ki so drugje v Evropi na robu obstoja. Gozdovi so zbiralniki in zadrževalci pitne vode, čistilci zraka in tovarne kisika, ki nastaja v procesu fotosinteze. Slovenske gozdove poleg naravnih ujm – vetra, snega in žleda, ogrožajo tudi insekti, predvsem lubadar. V naših gozdovih prevladujejo listavci, ki jih je 54%, prevladujeta pa bukev in hrast. Ob dnevu gozdov se moramo spomniti na pomembnost tega ekosistema, zavedati se moramo, da ga čuvamo in ohranimo še za naslednje rodove. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Otoplitev in zadnje deževje je povzročilo, da je na Ljubljanskem barju kar veliko vode in je prav zanimivo za pogledat. Mislim, da so najlepši razgledi na barje iz grička Sv. Ana, ki se dviga nad Podpečjo. Sveta Ana je visoka 484m, ki nudi razgled ne le na barje, temveč tudi na Alpe, ob lepem vremenu lahko uzremo tudi Triglav. Ljubljansko barje se razprostira na okoli 130 km2 površine med Ljubljano, Vrhniko, Igom in Škofljico. Barje nudi svoj življenjski prostor in bivališče mnogim rastlinam in živalim, predvsem pticam, ki jih drugod po Sloveniji in celo po Evropi ne najdemo. Na barju je našlo svoje domovanje okoli sto vrst ptic, 80 vrst metuljev in okoli 50 vrst kačjih pastirjev. Zaradi občuvanja življenjskega prostora redkim in ogroženim vrstam in pomembnosti pri napajanju podtalnice- barje je kot vodni zbiralnik, spada to območje pod NATURO 2000. Od jeseni leta 2008 pa je barje razglašeno za Krajinski park Ljubljansko barje. Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Leta 1971 je bila v iranskem mestu Ramsam podpisana konvencija o mokriščih mednarodnega pomena, t.i. Ramsarska konvencija, ki deluje v okviru UNESCA. Leta 1996 pa so 2. februar razglasili za dan, ko na svetovni ravni posvečamo pozornost mokriščem. Mokrišče ali močvirje je ekosistem visoke naravovarstvene vrednosti. Zelo je pomemben življenski prostor za redko in ogroženo rastlinstvo in živalstvo, so vir pitne vode, obramba pred poplavami… Ljudje ne cenijo dovolj mokrišč, ali pa niso seznanjeni z pomembnostjo tega ekosistema, zato je zelo ogroženo zaradi nepremišljenih posegov v ta področja. Mokrišča izsušujejo predvsem zaradi kmetijskih izrab, gradenj obrtnih con. V naši neposredni bližini imamo območje mokrišč, ki spadajo pod NATURO 2000. To so območja Blata, Mlake, Češeniške in Prevojske gmajne. V območje NATURE 2000 spada to mokrišče zaradi evropsko pomembne, ogrožene rastline KRANJSKE SITE. Z izsušitvijo in zasipavanjem močvirij, bi uničili rastišče te zelo redke in ogrožene rastline. Ni pa kranjska sita edina ogrožena rastlina. Tu jih je kar nekaj, ena med njimi, navadna barjevka, ki spada med orhideje, je do najdbe v Češeniških gmajnah veljala za že izumrlo. Zato je uvrščene na rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Na območju Češeniške in Prevojske gmajne se nahaja šest šotnih barij, raste borovec, jelenova praprot, najdemo pa še nekaj ogroženih rastlin-močvirsko grezuljo, barjanski blatec, močvirsko krpačo, okroglolisto rosik, barjansko vijolico, rumeni blatnik. Šota nastaja iz odmrlih rastlin, predvsem mahov, ki zaradi pomanjkanja zraka ne razpadejo v humus, temveč se v procesu pooglenitve spremene v šoto. Območje Blata in Mlake pa je poplavljeno področje potoka Rovščica, poraslo z črno jelšo, vrbo in hrastom. To je pomembno območje za ptice in sodi pod okrilje evropske habitatne in ptičje direktive. Ptičja direktiva je najstarejši predpis EU( iz leta 1979) s področja varstva narave. Veliko pozornost posveča ohranjanju habitata ogroženih vrst ptic. V tem okolju naj bi domovalo tudi 23 vrst kačjih pastirjev. Zato je zelo žalostno in zaskrbljujoče, da se je dopustilo na robu območja NATURE 2000 zgraditi Poslovno industrijsko cono Želodnik. Zavedati se moramo, da ko enkrat uničimo naravo, te škode ne moremo več popraviti. Naravo moramo čuvati, saj ni naša last, mi smo samo gostje v njej… Več slik najdete v foto galeriji >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Ne vrednoti svojega življenja le po uspehih in neuspehih na svoji poti … Raje sprejmi vse, kar ti pride na pot. Uživaj v cvetlicah, prepusti se sončnim zahodom, smehu majhnih otrok, dežju in ptičjemu petju. Vse to vsrkaj vase. Ni poti do sreče, sreča je pot. (Pam Brown) Spoštovani planinski prijatelji! Želim vam mirno in lepo praznovanje božičnih praznikov, v letu, ki trka na naše duri, pa obilo zdravja, sreče in lepih doživetij v naravi ter varen korak v gorah. Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Leto 2002 je bilo razglašeno za Mednarodno leto gora. Isto leto je Generalna skupščina OZN razglasila 11 .december za Mednarodni dan gora. Vsako leto naj bi se na mednarodni ravni v okviru dejavnosti Mednarodnega dneva gora obravnavala izbrana tema. Leto 2009 pa nima posebnega okoljskega predznaka, Generalna skupščina OZN je to leto razglasila za Leto astronomije. Potrebno je, da se vsi zavedamo pomena gora. Gore so območja, ki nudijo domovanje številnim vrstam živali in rastlin. Mnoge med njimi so redke in ogrožene. Zato jim moramo omogočiti obstoj in nadaljnji razvoj z ohranitvijo njihovega življenjskega okolja. Poleg tega imajo gore pomembno vlogo pri oblikovanju podnebja in padavinskega režima na našem planetu. Sneg v gorah in ledeniki so pomembna zaloga vode- toda, le ti izginjajo, kar je očiten pokazatelj sprememb podnebja. V Sloveniji se z varovanje okolja, narave in kulturne dediščine že vrsto let ukvarja Planinska zveza Slovenije in Komisija za varstvo gorske narave. Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Ko na travnikih vidimo nežno vijolično cvetoči jesenski podlesek, vemo, da se je poletje dokončno poslovilo in da je nastopila jesen. Podlesek je opazen tudi zato, ker je ena zadnjih rastlin, ki se je odločila zacveteti v tem jesenskem času. Je podoben spomladanskemu žafranu, zato nekateri zmotno mislijo, da gre to za eno in isto rastlino. Spomladanski žafran spada v skupino irisovk, prašniki se uporabljajo za začimbe in barvila. Jesenski podlesek pa spada med lilijevke in je strupen zaradi strupenega alkaloida kolhicina. Ob pravilni uporabi pa je lahko podlesek tudi zdravilen, saj so ga že v srednjem veku uporabljali za lajšanje bolečin. Zdravilna so semena. Jesenski podlesek pa je značilen še po tem, da cveti jeseni, spomladi pa zrastejo listi in plodovi. Zato so že stari Rimljani rekli podlesku »sin pred očetom«. Varuhinja narave: Sonja Mlakar

V nedeljo 25.10.09 smo se v meglenem jutru zbrali pri planinskem kozolčku planinci, ki smo se odločili za pohod po grebenu Smrekovec- Komen. Z lastnim prevozom smo se odpeljali proti Štajerski, sončku naproti. Mimo Mozirja, Ljubnega ob Savinji smo se pripeljali do doma na Smrekovcu. Smrekovec je edino vulkansko pogorje v Sloveniji. Včasih je bil aktiven vulkan Smrekovec, zato najdemo tu kamnine, ki so produkt lave in pepela. Značilni kamnini sta andezit in andezitni tuf. Zaradi neapnenčaste, kisle podlage tu uspevajo rastline, ki jih drugje v Kamniško-Savinjskih Alpah ne najdemo. Rastlinstvo je najbolj bujno spomladi in v začetku poletja. Tu najdemo kar 358 vrst rastlin, med njimi je 26 ogroženih vrst. Najbolj značilne so: alpska zvončnica, potočna sretena, brkata zvončnica, kochov svišč, beli kosmatinec, kuštravi in najmanjši jeglič ter različne praproti. Zaradi kisle podlage tu bogato uspevata borovnica in brusnica. Na severnem pobočju Smrekovca raste tudi nekaj primerkov dreves cemprina, to je tako imenovani švicarski bor, ki spada v skupino belih borov. Cemprin raste predvsem v Alpah južne Francije, Švice, Avstrije, pri nas pa je zelo redek. Ko hodimo po večinoma smrekovem gozdu, opazimo še eno značilnost tega pogorja-to so posebno velika mravljišča. Smrekovško pogorje je uvrščeno v Naturo 2000, zaradi štirinajst evropsko pomembnih vrst ptic, kot so: mali skovik, divji petelin, koconogi čuk, gozdni jereb, ruševec, planinski orel. Vse te ptice so zelo občutljive na hrup, zato je na tem območju velik problem, kako preprečiti vožnje z motornimi štirikolesniki in pozimi z motornimi sanmi. Včasih je bil Smrekovec znan tudi po oglarjenju. Čeprav se v tem času narava že odpravlja k počitku in nismo videli veliko rožic, smo uživali v lepem in toplem jesenskem pohodu. Za ogled zanimivega rastlinstva smrekovškega pogorja, pa bi lahko v bodočnosti ta izlet ponovili v zgodnjem poletnem času Več o pohodu najdete v foto galeriji >> (Foto: Tomaž Alič in Sonja Mlakar) Varuhinja narave: Sonja Mlakar

Po končanem tečaju za varuhe gorske narave imamo slušatelji še nalogo, da naredimo seminarsko nalogo. Vsebovala naj bi temo, ki je povezana z matičnim planinskim društvom. Kot članica PD Blagovica sem za nalogo opisala našo Rokovnjaško planinsko pot. Pot smo svečano odprli 1998 leta, na peto obletnico društva. Rokovnjaška pot je dolga 58 km, ima 13 kontrolnih točk, kjer so vpisne knjige in žigi. Pri PD Blagovica lahko dobimo Dnevnik Rokovnjaške poti, kamor vtisnemo žige. Vsak pohodnik, ki prehodi celotno pot, dobi spominsko značko. Pot časovno ni omejena. Večinoma poteka po mejah občine Lukovica, kamor spada tudi Blagovica. Pot se imenuje po Rokovnjačih, to so bili dezerterji iz vojaških služb in vojaški begunci. Pojavili so se v 18. stoletju. Rokovnjaštvo je neke vrste razbojništvo, saj niso imeli drugega vira preživljanja, kot ropanje in kraje pri okoliških kmetijah. Skrivali in gibali so se po hribih Črnega grabna. Več zanimivosti pa si lahko preberete v seminarski nalogi: Rokovnjaška pot (pdf, 3,79 MB) >> Varuhinja narave: Sonja Mlakar   klikni na sliko za datoteko >>