|
  Le
društva, ki imajo za sabo podmladek, le ta imajo zapisano prihodnost.
Tega se je zavedal tudi Viktor Us in v letu 1996 s podružnično šolo v
Blagovici navezal prve stike. V dogovoru z vodjo šole gospo Gizelo
Kosmatin je prišlo do pomoči pri vodenju na njihovem izletu po okoliških
hribih. Da bi v planinskem društvu ustanovili Mladinski odsek, je
pomenilo, da mora nekdo ugrizniti v jabolko in pričeti z delom.
Poskusila sta Bojan in Joži Pustotnik in, ker je bilo jabolko zelo
sladko, sta v šolskem letu 1997/1998 preko mladinskega odseka pričela z
vodenjem pohodov. Vsak otrok je prejel dnevnik mladega planinca in delo
se je pričelo. V prvem letu se je v krožek včlanilo 9 mladih planincev,
ki so pridno in vestno hodili na pohode, obenem pa svoja doživetja
pripovedovali svojim sošolcem, kar je bila posledica, da je število
mladih planincev iz leta v leto naraščalo. Danes mladinski odsek šteje
preko 35 mladih planincev in ker jih je toliko, sta Bojanu in Jožici pri
vodenju pohodov na pomoč priskočili Petra in Maja Pustotnik. Ko so mladi
planinci končali četrti razred, jih je pot vodila v šolo na Brdo pri
Lukovici, vendar so se kljub temu udeleževali naših pohodov, ter pridno
izpolnjevali dnevnik mladega planinca. Prve nagrade, ki jih podarja
planinska zveza Slovenije, za vestno delo v odseku, našitke, značke in
pesmarice so bile kaj kmalu podeljena na občnem zboru. Razveseljiv je
podatek, da tudi starši z otroki zahajajo v hribe in pridno polnijo
dnevnik.
Naše delo pa niso bili samo pohodi. Ker je potrebno s seboj nositi
nahrbtnik, smo se seznanili z vsebino, kaj v njega zložiti, da ne bo
pretežak in da ne bo v njem kaj manjkalo, zato je Bojan Pustotnik
pripravil predavanje o planinski opremi. Vse polno nevarnosti preži v
gorah, da bi se jih bolje zavedali, jih spoštovali in ob morebitnih
težavah pametno ravnali, smo se skupaj z mentorjema o nevarnostih
pogovorili. Irma Markovšek nam je v dvorani kulturnega doma v Blagovici
pripravila predavanje o prvi pomoči in kako se oskrbijo tudi najbolj
neprijetni žulji.
Poti so nas vodile po vsej Sloveniji, tako poleti kot tudi pozimi.
Naš prvi pravi planinski pohod je bil na Čemšeniško planino in na Črni
vrh, ki je bil s preko 1200 m za nas pravi velikan, dokler nismo s
pohodom na Snežnik okusili pravega sredogorja. Drva, ki so bila na pol
poti do koče smo korajžno zbasali v nahrbtnik in v zameno za dobro delo
smo bili nagrajeni s toplo sobo, ki je še kako prav prišla.
Mladinci smo prinesli drva na Snežnik.
Ker se snega nismo bali, smo se podali do čarovnic na Slivnici in ker
nas je sprejela v tako čarovnih barvah, smo ji postavili sneženega moža
v zahvalo. Kako smo ga krstili pa sami uganite. ( Rokovnjač ). Obiskali
smo najvišji vrh občine Špilk, na Senožetih pa postavili obzidja in se
kepali kot prava vojska. Obiskali smo središče Slovenije Geoss, se
podali po starih mejah naše domovine na Lajnerja in Možica. Tu smo našli
vhode v bunkerje. V trdi temi smo se bali samega sebe, še dihati si
nismo upali, dokler nismo prižgali svetilk.
Veliko smo že prehodili, obiskali veliko koč, povsod smo bili lepo
sprejeti, vendar naše želje so bile večje. Želeli smo si spanja v koči,
kako zgleda, ko se na skupnih ležiščih v popolni temi sliši šepet, ko se
ne da spati. Kako se sliši smrčanje starejših planincev. Vse to smo
doživeli na Loki pod Raduho. Malo nam je ponagajalo vreme, vendar to nas
ni preveč motilo. Vsi udeleženci smo doživeli pravi planinski krst nad
2000 metri, botrica Joži pa nam je dala darila. Za nagrado smo si
ogledali še Snežno jamo. Da starši ne bi dvomili v naše delo smo jih
povabili, da se nam pridružijo na pohodu na Janče. S prvim plezanjem smo
se srečali na Nanosu. S ceste je videti čisto prijazen, ko pa se mu
približaš pokaže zobe. Na mentorjevo željo, da nam bo naredil lepe
fotografije, smo morali stati na najbolj izpostavljenem delu poti in iz
nekaterih slik še danes veje strah.
Mladinski odsek PD Blagovica na Špilku.
Vsi smo hoteli priti višje in tako smo se za dva dni podali na
najvišji vrh Kamniško - savinjskih Alp, na Grintovec. Dobrča, Tamar,
Krim, Slavnik, slap Orglice, Ratitovec, Blegoš, Kum, koča Iskra Jakoba,
Slivno, Golico, Kokoš, jezero pod Gradiščami, udeležili smo se pohoda za
krof v Krašnji, Reber nad Dolinami, Šmohor, Rokovnjaška planinska pot v
več etapah, vse to smo prehodili. Udeležili pa smo se tudi tekmovanja
mladina in gore. Ker smo mladi in polni energije smo hoteli še več,
dokler nam ni šinila ideja, da v Blagovici organiziramo pustno
maškarado. Pisalo se je leto 2000, povabili smo vse otroke iz KS
Blagovica, da se nam pridružijo z maskami. Sprevod po Blagovici je bil
zelo lep, rajanje v dvorani še lepše, najboljše pa je vedno na koncu.
Vse maske so dobile nagrado, SUPER. Letos je bila že tretja po vrsti in
ena je lepša in boljša od druge. Naj živi tradicija ! Poleg pohodništva,
veseljačenja na pustnem rajanju pa smo mladi planinci dokazali, da nam
tudi kultura ni tuja. Ob mednarodnem letu gora, smo se skorajžili, z
učiteljicami v šoli narisali naše umetnine in jih razstavili v dvorani
kulturnega doma v Blagovici. Ker se radi družimo, smo v letošnjem letu
pripravili skupen izlet z mladimi gasilci občine Lukovica v Tamar. Tam
smo se naužili lepot narave, v gozdu Martuljek se srečali z njihovimi
gasilci, kot sladica pa je bil obisk poklicne brigade v Kranju, kjer smo
se z lestvijo povzpeli kar 30 m visoko.
Povedali smo vam, kaj smo delali. Vas zanima kaj bomo delali ?
Največja želja nas vseh je TABOR. Nekje v naravi prebiti skupaj vsaj pet
dni, se skupaj veseliti, žurirati, hoditi na pohode, živeti z naravo.
Tudi to nam bo uspelo.
|