Uro in pol vožnje do prijateljev se je vleklo celo večnost. Ko smo prišli pred penzion so po sobah že gorele luči. Ni trajalo dolgo, ko so naše ožuljene noge odkorakale s toplega zavetja proti Železnikom. V Železnikih nas je pozdravilo svitanje. Od tu naprej pa nas je čakalo skoraj 1000 višinskih metrov vzpona in spusta. Začelo se je obetavno. Noge so kar same drvele po ne preveliki strmini. Serpentine smo puščali za seboj, kot bi se vozili z avtom. Dobre volje, saj je bil naš cilj vse bliže, smo v klepetanju pozabili na hojo. Ko smo preračunali, da imamo do našega cilja premalo časa, potem pa nas je začelo malo begati. Brez toplega obroka hrane in z mislijo da zaostajamo s planiranim časom kljub hitri hoji, smo priti Bohinjski Bistrice pošteno pospešili korak. Ta je bil za večino prenagel, saj smo skoraj tekli v dolino. Da nam ne bi bilo vroče nas je močil še dež. V Bohinjski Bistrici smo med počitkom ugotovili, da smo prehitri, da s takim tempom daleč ne bomo prišli in da je smiselno skrajšati traso, saj bi naslednji dan še vedno lahko opravili načrtovani cilj. Tudi prve večje težave z žulji so se pojavile, vendar nas je še vedno bodrila volja po dosegi cilja. Do Stare Fužine kar ni hotelo biti konec poti. Tam smo si privoščili malo daljši postanek, saj do planine Voje ni bilo več daleč, kjer naj bi bil naš rezervni cilj. Slaba novica, da je vreme v Julijcih zelo slabo in da naši prijatelji niso osvojili vrha zaradi močnih sunkov vetra in dežja, nas je presunila. Se bomo trudili proti vrhu, zadnji, najslajši del poti pa nam ne bo uspel ? Ko sta se ta dva prijatelja spustila do nas in nam podala informacijo s prve roke, obenem pa nas še obvestila, da tudi napoved za nedeljo ni nič kaj bolj obetavna, smo začeli omahovati. Utrujenost, žulji, za nameček pa še zelo slabo vreme. Se je vredno v takšnih okoliščinah truditi ? Nihče ni naglas razmišljal o prekinitvi naše poti, čeprav smo vsi vedeli, da je naš cilj zelo daleč in v takih pogojih pač ne hodimo v visokogorje. Še zlasti ne med jeklenicami in klini, saj je varnost na prvem mestu. Po mučnem premišljevanju, kaj storiti, se je oglasil organizator in predlagal prekinitev z predlogom, da se počaka na lepše vreme, kdor pa je voljan iti do vrha pa naj le gre, vendar s pripombo, ali je vredno v takšnem stanju in v takšnem vremenu tvegati vzpon. V naši vrsti je bila sloga in moč in sklep je bil, da počakamo na prvo lepo vreme in se z istega mesta odpravimo na Triglav spustimo pa se na Pokljuko. Odločitev je bila sprejeta in po 10 urah hoje smo si priskrbeli prevoz za domov.