Prvi dan smo imeli čudovito vreme. Iz planine Blato smo se odpravili proti planini pri Jezeru, od tam mimo planine Dedno polje do planine Ovčarija, od tam pa ne sedlo proti Štapcam, kjer smo mi krenili desno v strmi hrib. Na sedelcu pod M. Tičarico smo odložili nahrbtnike oblekli anorake, si nadeli kape, ker je močno pihalo in se odpravili proti vrhu. Vzpon po travi je bil lahak, ko pa smo prišli na greben je nekaterim jemalo sapo, saj dobesedno 400 m pod seboj zagledaš kočo pri Triglavskih jezerih in samo jezero. Na vrhu je sledil krst, saj na tej višini še ni nihče nikoli bil. Tudi spust je bil razburljiv, saj pogled uhaja preko stene v dolino jezer kar navpično, za kamenček v mozaiku pa se je treba v dolino spustiti ob jeklenicah in klinih. Po daljšem počitku pri jezeru so se moči povrnile in vsi smo se podali na plezanje po balvanih, ki jih tu ne manjka. Po večerji smo šli še na en sprehod nato pa trudni zaspali na skupnih ležiščih. Jutro nas je pričakalo v dežju, v pravih nalivih. Nekaj časa smo vedrili v koči, ko pa smo videli, da ni drugega izhoda, smo se kljub dežju odpravili proti Komni. Ko smo na Komni vstopili v toplo koče, je bil pravi balzam za telo. Po močnejši malici in toplem čaju smo se podali še na zadnji del poti v dolino. Tudi dež je prenehal, ko je videl, da nas ne nore nič odvrniti od naše namere, da se spustimo v dolino. Pri Savici nas je čakal Ilija z gasilskim kombijem, da nas odpelje domov, še prej pa smo si privoščili pico (najboljšo od vseh jot in ričetov). Zahvalila bi se rada Prostovoljnemu gasilskemu društvu Blagovica, ki nam je omogočil prevoz, planinskemu društvu Blagovica, ki je kril dobršen del stroškov in staršem, ki so nam zaupali otroke. V upanju, da nas bo v naslednjem letu več, mentorja Bojan in Joži.